Stane Tomazin. Še kot srednješolsko dekle sem vas opazovala, kako ste se iz službe vračali domov mimo naše hiše v Kostanjevici na Krki. Vedno ste imeli zarisan nasmešek na obrazu, svojstveno karizmo in zdeli ste si mi zelo prijazni. Pozdravila sem vas in si tedaj tiho želela, da bi vas nekoč bolje spoznala. Cviček je tisti, ki mi je omogočil pot do vas. Kaj vam pomeni cviček in kaj vino?

Cviček mi pomeni vsakodnevno pijačo, od vseh vin ga imam najraje. Vino je zame sestavni del hrane in tudi zdravilo.

Ko sem bila Cvičkova princesa, ste me povabili v kulturni dom Kostanjevica na Krki, kjer sem pozdravila domačine in razpredala misli o vinih. Povabili in najavili ste moj nastop vi kot predsednik Društva vinogradnikov Kostanjevica na Krki. Koliko let že vodite društvo in koliko časa že soustvarjate v Zvezi društev vinogradnikov Dolenjske?
Predsednik društva vinogradnikov Kostanjevica na Krki sem že 17. leto, predlagan sem bil takoj tedaj, ko je z delom prenehal moj predhodnik Otto Sevšek, sicer pa sem bil že od ustanovitve Društva naprej član upravnega odbora. Seveda mi je bilo lažje, ker mi je bilo delo poznano. Član upravnega odbora Zveze društev vinogradnikov Dolenjske pa sem že od leta 1997 naprej, kjer skušam vedno delovati konstruktivno, kakor sem deloval tudi tedaj, ko se je prireditev Teden cvička iz Kostanjevice na Krki selila v Novo mesto. Tudi tam sem bil imenovan kot večletni član organizacijskega odbora Tedna cvička.

Spominjam se, kako so vas leta 2006 v Novem mestu proglasili za Ambasadorja cvička. Pod odrom smo močno ploskali mnogi, ki vas poznamo. Kdo vas je tedaj predlagal in na osnovi kakšnih referenc?
Za Ambasadorja cvička so me predlagali člani iz Društva vinogradnikov Raka in člani matičnega društva, predvsem zaradi dolgoletnega plodnega delovanja na področju promocije cvička. Šestkrat sem bil kot predsednik Društva odgovoren za organizacijo in izvedbo prireditve Teden cvička, v tem obdobju sem bil vedno tudi predsednik prireditvenega odbora. Prireditev, ki je v Kostanjevici na Krki potekala tri dni, se je odvijala na dveh lokacijah, od tega je bila ena s posebnim programom organizirana posebej za mlade. Ob otvoritvi je bila povorka s prikazom vinogradniških in kletarskih del in opreme, tako orodja in opravil nekoč, manjkala ni niti vprega z voli, kot tudi sodobna vinogradniška mehanizacija. Igrali so priznani narodno-zabavni ansambli, organizirane so bile razstave na temo vinogradništva in kletarjenja, vinogradniške igre, pa tudi mnoga strokovna izobraževanja in okrogle mize na takratne aktualne tematike. Pri sami degustaciji so bila na voljo za ocenjevanje vsa vina, ki so bila dana na ocenjevanje in tudi postrežena so bila na primeren način. Vrhunec prireditve je predstavljala sobota z izborom Cvičkove princese in z ognjemetom. Ob lepem vremenu se je ob tej prireditvi v mestu zvrstilo lepo število obiskovalcev.

Kaj vam pomeni naziv Ambasador cvička?
Naziv Ambasador cvička mi pomeni neke vrste nagrado za delo v preteklosti, hkrati pa mi nalaga nove dolžnosti, da delam s še večjo zavzetostjo naprej. Vsak ambasador je bil na svojem področju aktiven po svojih močeh, vsekakor pa je bolje, da se pristopi k dodatni promociji cvička organizirano in da se opozori na čeri, ki nastajajo na tem področju. Zato smo organizirani v Cvičkov dvor.

Kaj menite o današnji kvaliteti vin in o samem trženju?
Vinogradniki in vinogradniška društva smo v zadnjih letih naredili veliko na kvaliteti vin, na tržnem delu pa so poklicani predvsem večji vinogradniki, ki so združeni v večje organizacije, da ne bi dopuščali, da se cviček razvrednoti in da bi se tudi mali vinogradniki vključevali v reševanje problemov na tržnem področju. Tudi ne bi smelo prihajati do ločevanja na velike in male vinogradnike, ampak imeti je potrebno skupen interes, da vsi dobijo primeren zaslužek za svoj trud. Medsebojno obtoževanje ne koristi nikomur. Žalosti me, ker se pridelovalci vin na našem področju ne zavedajo, da je potrebno za promocijo nekaj prispevati. Nekatera podjetja so prispevala več kot vinogradniki, ki so del tega sistema. Samo iz članarine se ne da pokriti vseh naših aktivnosti. Zato se zahvaljujem vsem, ki nam po svojih močeh omogočate, da lahko udejanjamo svoje vizije na področju vinogradništva in vinarstva ter v Društvu.

Ko sem vas prejšnjo zimo videvala, kako hodite peš v smeri Zavode, sem ustavila avto in vas vprašala, če vas lahko peljem. Dejali ste: »Ne, hvala, grem peš«. Od kod izvirajo vaše korenine in ljubezen do vinogradništva?
Po izobrazbi sem agronom, smeri vinogradništvo in sadjarstvo. Že v mladosti sem kupil parcelo za vinograd na Mohorju, kjer je bil kolosek. Danes tam rastejo trte in stoji naša zidanica, kjer se vsi družinski člani počutimo lepo. V vinogradu pridelamo 2-3.000 litrov vina na 1.600 trtah, kar pomeni majhno obremenitev. Prva leta sem vsak vikend hodil obdelovat parcelo iz Postojne, kjer sem bil tedaj v službi v Perutninskem kombinatu Pivka. Leta 1986 pa sem se vrnil v domače kraje. Ko sem se preselil v Kostanjevico na Krki, sem bil v toplih dneh vsak dan pri vinogradu, zadnjih 10 let pa na Mohor hodim tudi pozimi, ker ima sin tam konje. Zato me videvate pozimi, kako hodim proti vinogradu, malo se sprostim, malo zaradi kondicije in to je moja rekreacija. Še posebej lepo je jeseni, ko pade listje in kostanji iz dreves in ko zakurimo ogenj ter se sladkamo z moštom in kostanjem.

Vaši trije fantje so že skoraj odrasli, z njimi delite le še radosti. Kaj počnete sedaj, na jesen življenja?
Sedaj sem upokojen. Sem tudi predsednik nadzornega odbora občine Kostanjevica na Krki. Opravljam tudi delo cenilca kmetijskih zemljišč, v okviru česar spoznavam krajino in ljudi. Seveda mi tudi delo v Društvu vinogradnikov vzame kar nekaj časa, tako da je jesen življenja žlahtna in delovna in v tem obdobju resnično počnem tisto, kar me veseli. In vsak nov dan je prepreden z delom in razmišljanjem.

Kakšnega mota v življenju pa se vi držite?
Če ne moreš pomagati, ne škodi. Pa veste kaj še, malo govori, več delaj. Le tako bo kaj narejenega.

In res je tako in prav je tako. Stane Tomazin je človek pozitivnega mišljenja in konstruktivnih odločitev. Malo govori, a kar pove, da misliti in pove kratko, a jedrnato. Je človek dejanj in ne zgolj človek besed. In je zaslužen ambasador cvička, ki svoje nazore in mišljenja eksaktno prenaša tudi na druge.

Pripravila:
Lea-Marija Colarič-Jakše