Kostanjevica na Krki je neločljivo povezana s cvičkom in njegovo zgodovino. Zgodba se začne pisati že leta 1234 z ustanovitvijo cistercijanskega samostana, katerega boter je bil v vseh pogledih Bernard Spanheim. Ta je samostanu kot svoj ustanovni delež podaril obsežne posesti pod Gorjanci in v Žumberku. Tudi sicer sta nastanek in zgodovina Kostanjevice na Krki tesno povezana z rodbino Spanheimov.
Prav cistercijani so bili tisti, ki so opravili pionirske korake na področju vinogradništva in kletarstva. Samostan oz. klošter, kot ga imenujejo domačini, si je z različnimi darovnicami pridobil obsežne vinogradniške posesti to in onstran Krke. Vino je v zgodovini cistercijanov pomenilo enega ključnih gospodarskih stebrov njihovega žitja in bitja. Kolikšen pomen vinu namenjajo cistercijani, si še najlažje lahko odgovorimo z njihovim znamenitim rekom: »Blizu boga je tisti, ki prideluje dobro vino!«
Logično in razumljivo je torej, da je Kostanjevica na Krki predstavljala tudi eno od ključnih središč pridelovanja cvička. Veliko o tem pove tudi podatek, da je bila po katastrofi zaradi trsne uši prav v Kostanjevici na Krki konec 19. stoletja ustanovljena prva trsnica na ozemlju današnje Slovenije, v kateri so na ameriške podlage cepili domače cepiče. Med njimi po odločitvi ampelografske komisije oz. prvem trsnem izboru na začetku 20. stoletja še zlasti žametno črnino, ki, kot vemo, predstavlja vinsko osnovo cvička. Bržda je prav v tej tradiciji iskati razloge za razvito trsničarstvo okoli Kostanjevice, ki se lahko pohvali z izredno kakovostnimi cepljenkami, cenjenimi celo v Franciji.
Po prvi svetovni vojni je tudi naše kraje zajela svetovna gospodarska kriza, ki so jo zelo občutili tudi kostanjeviški vinogradniki in vinarji. Bilo je več poskusov, s katerimi so se posamezniki bolj ali manj uspešno postavljali po robu tem krutim časom. Med njimi je potrebno omeniti še zlasti Franca Kerina iz sv. Križa (Podbočja), ki je imel svojo vinogradniško posest z dosti veliko kletjo za tiste čase v Gadove peči. Vendar to ni bila rešitev za vinogradništvo nasploh, zato je vse bolj zorela misel o ustanovitvi zadruge, ki bi združila pridelovalce, donegovala njihovo grozdje v kakovosten vinski produkt in enotno nastopala na trgu. Tako je bila leta 1928 prav v Kostanjevici na Krki s kletjo v kloštru ustanovljena Vinarska zadruga Kostanjevica. Prav to pa v tem obdobju lahko štejemo kot najbolj zaslužno za kakovost ter tipizacijo cvička in drugih vin. Danes je malo znano, da je poleg cvička v zadružnih sodih zorelo še kar nekaj drugih kakovostnih vin, temelječih na določenem trsnem izboru iz leta 1935. Med njimi velja omeniti gorjansko črnino, modro frankinjo ter še zlasti žametno črnino in pristni cviček iz Gadove peči.
Poleg tega velja omeniti tudi vodilno praktično in edukativno vlogo, ki jo je s šolanimi kadri iz Kmetijske šole Grm iz Novega mesta izvajala Vinarska zadruga Kostanjevica. Po zgledu naprednih vinorodnih pokrajin v Evropi so kmalu po svojem nastanku vinarji kostanjeviške zadruge začeli zbirati podatke o vinorodnih legah, njihovi velikosti, sortah, pridelkih grozdja na površino itd., s čimer so hoteli vzpostaviti strokovne podlage (vinogradniško matico) za zaščito pridelovalnega območja cvička. Njihove napredne ideje je prekinila druga svetovna vojna, dokumentacija se je izgubila, tako da je do uresničitve zakonske zaščite prišlo šele v samostojni Sloveniji konec 20. stoletja.
Tudi v teh časih je Kostanjevica na Krki predstavljala center zbiranja pridelovalcev, vinarjev, politikov, publicistov in lobistov za zaščito cvička, o čemer nazorno govori ploščica nad gostinsko mizo v Kmečkem hramu, nenazadnje pa tudi cvičkov muzej v Galeriji Božidar Jakac. To so bili nepozabni večeri z Milošem Kovačičem, Tonetom Anderličem, Zdravkom Mastnakom, Katarino Merlin, Stanetom Tomazinom, Ivanom Urbančem, Stanetom Jarkovičem in številnimi drugimi borci za zaščito cvička, ki jih je »logistično« vsestransko podpiral Milan Herakovič – Milko.
Moji najlepši spomini na zaščito in promocijo cvička so prav tako vezani na Kostanjevico. Prav tu sem ob Tednu cvička ali drugih različnih priložnostih predstavil kakšno od svojih knjig o cvičku, zidanicah, sortah in vinskih tipih itd., nenazadnje pa sem bil prav v Kostanjevici na pobudo Staneta Tomazina, dolgoletnega predsednika DV Kostanjevica na Krki, ki je več let vzorno izpeljalo prireditev Teden cvička, imenovan za petega ambasadorja cvička. Pred menoj so ta časti vreden naslov prejeli: Miloš Kovačič, Darko Marjetič, Zdravko Mastnak in Katarina Merlin.
V teh letih sem v Kostanjevici spoznal številne prijatelje, vinogradnike in čudovite ljudi, ki živijo s cvičkom in jim ta predstavlja del njihove identitete. Prav zaradi tega se ni bati, da bi se cvičkova zgodba kdaj izpela, saj je zapisana v njihovih genih. Spričo tega sem posebej počaščen, da me je DV Kostanjevica na Krki ob njegovem jubileju povabilo k pisanju tega priložnostnega zapisa. Vsem članicam in članom DV Kostanjevica kot tudi vsem Kostanjevičanom iskreno čestitam ob 20-letnici društva ter vam želim še veliko kraljev cvička in drugih z lovorikami ovenčanih naslovov.

Ivo Kuljaj